Z dobro voljo in s pesmijo “kdor ne hodi, ni planinc” na pohod z otroci iz vrtca Zg. Polskava. Več slik na https://www.facebook.com/PDPohorje.
POHOD DO KOPŠETOVEGA MLINA
Zbralo se nas je 22 pogumnih planincev, kateri se nismo ustrašili nekaj večjih sunkov vetra. Smo jih šteli in na sami poti jih je bilo sedem. Smo kar obstali ko so prišli nenapovedano – pa veste kako zabavno je bilo, včasih nas je zamajalo kot veje na drevesu. Vzgojiteljica nas je hecala, da nam bo kar kamen v žep dala da nas nebo veter odpihnilo. Pa ni bilo potrebno – pa še ugotovili smo, da bi potem težje hodili ?.
Pot nas je vodila ob potoku do Kopšetovega mlina. Najprej smo odšli kar med strnjenimi ulicami, da smo se izognili prometni cesti. Opazovali smo hiše na katerih so že plezali božički, lučke na smrekah, velike adventne venčke na zelenicah in ostalo okrašeno okolico.
Zanimivo pa je bilo, da smo imeli ob 13. uri kosilo, ob 13.55 smo startali izpred vrtca, ob 14.22 pa se nam je začel želodček oglašat in si je zaželel sendviča in sladkarij. Ne vemo pa, zakaj je šlo vzgojiteljicam na smeh, ko smo rekli, da smo lačni – malo so sicer omenjale naše kosilo, samo to je bilo pa že res dolgo nazaj. Kosilo je bilo odlično, samo pohod pa te hitro zlakoti. Na srečo smo dobili vsak en bonbon, potem pa smo morali počakati da smo prispeli na cilj. No, za prvo silo je bilo, čeprav bi dva tudi lahko skočila v želodček, se nebi nič branili. Ker smo čakali na čas malice, smo pogumno stopali naprej.
Ker smo gledali markacije, smo vedno vedeli da smo na pravi poti. Ugotovili smo, da markacija ni narisana samo na drevesu, tudi na veliki skali je bila. To je tak krog na drevesu ali kje drugje, kateri ima na sredini veliko belo piko, okrog pike pa rdeč krog. Pa še eno kratko pesem si je vzgojiteljica izmislila in smo jo recitirali:
Markacija nam kaže pravo pot, da vsak bi hodil brez nezgod. Notri bela, zunaj rdeča, ko jo vidimo, nam v srcu zaigra sreča.
Po petinštiridesetih minutah hoje in postankov, smo prispeli do Kopšetovega mlina.
Kopšetov mlin je stara hiša, kjer so mleli žito. Žito so uporabljali za moko, iz moke pa so babice in mame pekle kruh in pecivo. Pa eno veliko kolo je imel, katerega je poganjala voda. Voda je imela posebno moč, ko je tekla po mlinskem kolesu. Bolj močna je bila kot je veliko ljudi skupaj. In tisto kolo je mlelo žito. Smo opazovali in občudovali vodo – smo raje stopili nekaj korakov nazaj, tako zelo je čudežno hrumela iz hriba v jarek ob mlinu.
Lep je ta mlin. Lepo je, da lahko vidimo hišo kjer se je vse dogajalo. Edino škoda, da nismo mogli it noter pogledat, če je še kaj starega in uporabnega ostalo v hiši.
Najprej smo se še fotografirali, potem pa je končno napočil trenutek – težko pričakovana malica. Sendviče smo si delili, sladkarije tudi. Vsak je imel čisto drugačno sladkarijo kot drugi. Veste kako zabavno je bilo, da smo lahko jedli še kaj drugega kot to kar smo imeli v nahrbtniku. V nahrbtniku pa je bilo točno tisto, kar jemo najraje. Zato vedno poskrbijo naše skrbne mame, atiji ali babice in dedki. Vzgojiteljice so rekle, da si pravi planinci vse delijo. Pa pomagajo si med seboj – pa če koga zebe mu drugi posodi rezervne rokavice ali kapo.
Pa še nekaj mora pravi planinec narediti – čisto vsak najmanjši papirček od sladkarij mora pospraviti nazaj v nahrbtnik in ga nato doma ali po poti vreči v koš. Ker pa vzgojiteljice upoštevamo, verjamemo da je to resnica. In mi si še posebej želimo postati dobri planinci.
Bil je tudi čas za igro s prijatelji. Tekali smo, preskakovali krtinje na manjšem travniku, in se lovili.
Nekaj časa je bilo tako, potem pa sta nam vzgojiteljici rekli, da imamo še pet minut in se bomo napotili proti vrtcu. Teh pet minut pa je res hitro minilo – tako kot da bi kdo rekel pet sekund ali kako rečejo že ljudje v odraslem svetu. ?
Medtem ko smo hodili, smo si ves čas prepevali različne pesmi.
Medtem ko smo se pogovarjali in smo ugotovili, da smo stari šest, pet in štiri leta. Pa še dve šolarki iz prvega razreda sta bili z nami, to pomeni da sta malo starejši od nas. Čisto malo… Ker pa smo se dobro razumeli, se zelo zabavali drug z drugim in si delili hrano, smo zapeli pesem prijateljstva, ki gre tako:
Sem jaz, sem jaz, sem jaz gradim prijateljstvo,
Sem jaz, sem jaz, sem jaz gradim prijateljstvo,
Sem jaz, sem jaz, sem jaz gradim prijateljstvo,
Sem jaz gradim prijateljstvo. La, la, la
REFREN: POJDI KAMORKOLI, POJDI VSEPOVSOD,
A V SVOJEM SRCU GRADI SI PRIJATELJSTVO.
POJDI KAMORKOLI, POJDI VSEPOVSOD,
A V SVOJEM SRCU GRADI SI PRIJATELJSTVO.
2. Si ti, si ti, si ti gradiš prijateljstvo,
Si ti, si ti, si ti gradiš prijateljstvo,
Si ti, si ti, si ti pa ti gradiš prijateljstvo,
Si ti gradiš prijateljstvo. La, la, la
REFREN: POJDI KAMORKOLI, POJDI ….
3. Smo mi, smo mi, smo mi gradimo prijateljstvo,
Smo mi, smo mi, smo mi gradimo prijateljstvo,
Smo mi, smo mi, smo mi gradimo prijateljstvo,
Smo mi gradimo prijateljstvo. La, la, la
REFREN: POJDI KAMORKOLI, POJDI …
Skupno smo se odločili, da bo to naša pohodniška himna. In da jo bomo na pohodu čisto vsakič zapeli. Lepo je biti v naravi, imeti prijatelje in se z njimi družiti.
Ponosni smo da smo planinci. Vedno se nekaj novega naučimo in smo veseli, da lahko nato znanje tudi delimo.
Se že veselimo naslednjega pohoda. Več kot nas bo, bolj bo veselo. Pa še prepevane pesmi veter zelo daleč odnese. So nam drugi povedali. In nas pohvalili, da je bilo lepo slišat.
Še naprej se bomo trudili stopati po pravi poti. Markacij je veliko.
Pozdrav od pravih planincev iz vrtca